Zakaj smo PROTI postavitvam vetrnih elektrarn v Loškem Potoku
"Dodajali bodo nove in nove vetrne elektrarne, in to vsakič lažje, ker bomo itak že degradirano območje, in potem Loški Potok nikoli več ne bo butična pokrajina, kamor si vedno več ljudi želi priti – tukaj živeti ali ga samo obiskati in občudovati; spremenil se bo v SMETIŠČE Slovenije."
Spoštovane sokrajanke in sokrajani,
na vas se obračamo kot Civilna iniciativa za zaščito Loškega Potoka. Smo skupina občanov, ki NASPROTUJEMO POSTAVITVI VETRNIH ELEKTRARN v Občini Loški Potok. Morebitne postavitve bodo močno vplivala na življenje NAS VSEH, trenutno pa najbolj ogrožajo prebivalce Malega Loga in Dragarske doline, zato vas pozivamo, da preberete navedena dejstva, ki so nas privedla do tega, da glasno izrazimo svoje mnenje, pomisleke, strahove in nasprotovanje:
OBČANI NISMO BILI SEZNANJENI, KAJ ŠELE VPRAŠANI ZA MNENJE GLEDE POSTAVITVE VE MALI LOG
Prebivalci Loškega Potoka, celo tudi prebivalci Malega Loga, o gradnji vetrne elektrarne Mali Log nismo bili seznanjeni na nobeni javni predstavitvi, kaj šele vprašani, če se s tem strinjamo. Informacije so do prebivalcev prihajale po kapljicah, po navadi kot obvestila o že gotovih dejstvih.
Prebivalci Dragarske doline so se s podpisanimi izjavami skoraj 100 % izrekli proti postavitvam vetrnih elektrarn na Pargu.
OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE NISO REŠITEV
Vedno bolj jasno postaja, da je tako imenovani zeleni prehod SLEPA ULICA. Vetrne in sončne elektrarne k razogljičenju silno malo prispevajo, saj so nestabilen vir energije in za nemoteno delovanje elektroenergetskih sistemov v ozadju vedno potrebujejo še delovanje stabilnega vira (termoelektrarna, plinska, hidro ali jedrska). Najboljši dokaz za to je Nemčija, ki ji po izjemnih več kot 500 milijardah evrov investicij v obnovljive vire energije, predvsem vetrno in sončno, ni niti slučajno uspelo doseči razogljičenja, nasprotno, ponovno je zagnala termoelektrarne, plačuje emisijske kupone in je svojo okoljsko-energetsko in s tem tudi gospodarsko situacijo spravila v porazen položaj. Res pa je, da je zlorabljena ideja zelenega prehoda določenim skupinam ljudi, zaradi subvencij (ki jih plačujemo vsi mi) omogočila vrtoglave zaslužke.
LOŠKEMU POTOKU GROZIJO NOVE POSTAVITVE VETRNIH ELEKTRARN
Tudi v Evropi je odpor proti vetrnim elektrarnam vedno večji, zato proizvajalci vetrne tehnologije mrzlično iščejo nove prostore, kamor bi jih lahko postavili. Za Slovenijo je Elektroinštitut Milan Vidmar, s sredstvi EU, izdelal Analizo optimalnih območij za uvajanje velikih OVE za proizvodnjo električne energije (https://www.energetika-portal.si/podrocja/energetika/projekt-res-slovenia/), v nadaljevanju študija RES, in v njej so navedene tudi potencialne lokacije za velika vetrna polja v naši občini, kljub temu, da analiza v bistvu ugotavlja, da v Sloveniji SPLOH NI OBMOČIJ BREZ TVEGANJ za postavitev velikih vetrnih elektrarn. Stopnja tveganja je opredeljena glede na možnost škodljivih vplivov hrupa (torej oddaljenosti od človeških bivališč), škodljivih vplivov na vode, habitate živali in rastlin, zavarovana območja (npr. Natura, naravne vrednote,…). Če odprete razdelek »Analiza optimalnih območij za razvoj velikih OVE«, v njem najdete »Končno poročilo«. Prosimo poglejte najprej na stran 28 in potem še na stran 33, kjer boste našli območja Loškega Potoka za Malim Logom, kjer so opredeljene možnosti za postavitev 16 VELIKIH VETRNIH ELEKTRARN. Na koncu poročila je tudi kartografski prikaz. To so območja, opredeljena z nižjim tveganjem, kar pomeni, da bodo najbrž prva na udaru. Ne moremo se znebiti občutka, da je investitor Dravske elektrarne Maribor z nelegalno gradnjo ceste z Vagovke do VE Mali Log želel preskočiti en korak in je v bistvu to cesto pripravil že kar v naprej. V zvezi s tem je bilo poslanih več prijav na ustrezne inšpekcijske službe. Oglejte si še karti »Analiza splošnega proizvodnega potenciala za velike vetrne elektrarne« in »Analiza splošnega vetrnega potenciala za male vetrne elektrarne« in boste ugotovili, koliko potencialnih področij se po mnenju Elektroinštituta Milan Vidmar nahaja v Občini Loški Potok, pa tudi v okoliških občinah Sodražica, Bloke, Ribnica ter širše. Oglejte si tudi vetrno karto Občine Loški Potok. Očitno je vetrna elektrarna Mali Log, ki jo trenutno gradijo, le TROJANSKI KONJ nečesa MNOGO MNOGO VEČJEGA, kar nam grozi!
JE LOŠKI POTOK POSKUSNI ZAJEC DRAVSKIH ELEKTRARN MARIBOR ?
V članku časopisa Dnevnik, z dne 27. 8. 2024, beremo:»Projekt Mali Log je bil pravzaprav projekt občine. Pripeljala ga je čez vse zakonodajne ovire in pridobila gradbeno dovoljenje, nato pa je ugotovila, da za gradnjo nima zadostnih sredstev,« je razložila Anamarija L. Mrgole, vodja vetrnih projektov v Dravskih elektrarnah Maribor (DEM). Vodstvo občine je zato navezalo stik z državnimi elektrarnarji. »Opravili smo študijo izvedljivosti in ugotovili, da je smiselno vstopiti v projekt. Tudi zato, da pridobimo postopkovne in tehnološke izkušnje.«
Občino Loški Potok imajo očitno za nekakšen učni poligon in poskusnega zajca, za kar nas je, kot se je sam pohvalil, ponudil bivši župan Ivan Benčina. Kako in s kakšnimi posledicami za Loški Potok se bo končal ta poniževalen in nevaren eksperiment, s katerim občani nismo bili seznanjeni, vanj povabljeni, niti se z njim nismo strinjali?
Hkrati si Občina Loški Potok in Lesna zadruga Loški Potok izjemno prizadevata za postavitev 7 vetrnic, vsaka z nazivno močjo več kot 10 MW, v Dragarski dolini, čeprav je Parg tudi po izsledkih študije RES umeščen v območje visokega tveganja. Prebivalci Dragarske doline so se postavitvam odločno uprli. Je tudi Parg del učenja in eksperimenta?
KAJ ZA PREBIVALCE POMENI NAPOVED POSTAVITVE VETRNIH ELEKTRARN
Napoved postavitve vetrne elektrarne v bližino človekovega bivališča za ljudi pomeni šok, stres, stiske, strah, saj gre za človekov DOM, prostor, kjer naj bi se počutili najbolj varno, mirno in prijetno in v katerega običajno vložimo največ svojega premoženja, vse to pa je na enkrat ogroženo. Vetrne elektrarne so industrijski objekti, ki so izredno okoljsko potratni, saj je potrebno za njihovo postavitev in pripadajočo infrastrukturo (kabli, transformatorske postaje, široke dovozne ceste in sama lokacija VE) brutalno poseči v naravo. Popolnoma jasno je, da proizvajajo hrup, zaradi tega je v urejenih državah tudi v predpisih določeno, koliko morajo biti od bivališč oddaljene. So gigantski objekti, ki v nedegradirano naravno okolje pač ne spadajo in so tam vedno vsiljivci, pa če se krajinarski arhitektni ceh še tako trudi, da bi nas prepričal v nasprotno. In nobenega dvoma ni, da uničijo izgled pokrajine še daleč daleč naokoli in da divjih živali v njihovi bližini ne boste več našli. Po tem, ko v nekem okolju postavijo vetrnice, nič več ni tako kot je bilo in večina ljudi čuti, da s tem nekaj ni v redu, vprašanje je samo, ali imajo dovolj poguma, znanja in volje, da se zoperstavijo ali, najmanj kar je, poiščejo in zahtevajo razlage in pojasnila.
Zato je povsem neprimerno in kruto s takimi projekti ravnati tako, kot se je zgodilo v primeru Parga, ko je prebivalce po 7 letih popolne tišine kot strela z jasnega presenetil predlog na občinskem svetu dne 20. 6. 2024. Tovrstnih eksperimentiranj, izsiljevanj in postavljanj pred dejstva ne smemo več dopusti. In mar ni, glede na način delovanja Lesne zadruge Loški Potok, vodstva Občine Loški Potok, investitorjev, povsem na mestu bojazen, da se bo podobna situacija zgodila tudi v našem delu Loškega Potoka, sploh glede na to, da se v ozadju očitno že pripravljajo novi projekti?
Vsi skupaj se premalo zavedamo, da je največja resnična vrednost Loškega Potoka ravno njegova prelepa narava. V Evropi, v svetu, ki je vedno bolj iznakažen, so takšni kraji že prava redkost in kar je redko, je drago. Prepričani smo, da ni več daleč čas, ko bomo lahko, če bi se usmerili v butični turizem, od tega zelo dobro živeli, tako kot se to počne na področju lovskega turizma. S postavitvijo VE bomo to možnost zapravili. Kjer stojijo vetrnice, vse izgubi ceno, ker tja nihče noče iti živet, še manj pa na dopust. Petični zahodnjaki, ki so svoje naravno okolje lahkomiselno iznakazili, iščejo divjo naravo drugje in za to so pripravljeni mastno plačevati. Vetrne elektrarne v kraju niso znak napredka in razvoja, kdor se ceni, njihove postavitve ne bo dovolil in bo razumel, da je v tem primeru sklicevanje na »napredek in razvoj« samo pretveza, pesek v oči.
Praktično povsod po Sloveniji, kjer so investitorji že obelodanili svoje namere, postavitve vetrnih elektrarn SILOVITO ZAVRAČAJO in pri tem jih skoraj praviloma podpirajo občinska vodstva, zato so lokalne iniciative ustanovile tudi Združenje civilnih iniciativ za Slovenijo brez vetrnih elektrarn, nasprotovanje postavitvam VE pa je javno izrazila tudi Lovska zveza Slovenije.
Ali lahko verjamemo, da so vsi drugi nenaklonjeni »napredku« in samo mi pametni? Verjamemo, da bi bili odpori tako veliki, če bi vetrne elektrarne prinašale same koristi? Si ne bi v tem primeru vsi prizadevali, da jih dobijo v svojo občino in svoj kraj?
ZAKAJ NASPROTUJEMO POSTAVITVAM VETRNIH ELEKTRARN
- Vetrne elektrarne proizvajajo slišni hrup, nizkofrekvenčni hrup in infrazvok,ki ogrožajo in škodujejo zdravju in dobremu počutju ljudi in živali
Vetrne elektrarne obratujejo noč in dan, vse dni v letu, ko je moč vetra zadostna in pri tem proizvajajo moteče in zdravju nevarne hrup, nizkofrekvenčni hrup in infrazvok. Infrazvoka človeško uho ne zazna, občuti pa ga telo v obliki nenehnega tresenja telesnih tkiv. Da ne gre za izmišljotino neracionalnih nasprotnikov vetrnih elektrarn, se lahko prepričate ob branju strokovnih argumentov Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ):
«Neprestana prisotnost zvoka lahko s časom postane vedno bolj moteča in nevzdržna. Veliko razprav je povezanih tudi s hrupom, ki ga povzročajo vetrne elektrarne. Ta hrup le redko zaznamo, če se ob vetrni elektrarni sprehodimo. Je pa v določenih okoliščinah lahko moteč zaradi ponavljajočega spreminjanja intenzitete, ki je za prebivalce, ki v tem okolju živijo stalno, neznosen. Odprto vprašanje ostaja prisotnost nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka. Kako in kdaj tovrstni hrup vpliva na naše počutje in zdravje še ni natančno preučeno.« Kljub temu pa glede nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka svarijo: »Vedno bolj se izpostavlja posledice na naše zdravje tudi pri hrupu, ki ne povzroča poškodb sluha. To je hrup, ki ne presega 70 dBA, pa je vendar moteč pri našem delu, koncentraciji, učenju, in predvsem spanju v nočnem času. Tovrstne, občasne motnje lahko povzročijo kratkotrajno vznemirjenost in jezo. Problem nastane, ko je v bivalnem okolju hrup prisoten neprestano. Tak hrup ima na naše zdrave lahko dolgoročne posledice, ki se kažejo predvsem kot bolezni srca in ožilja, med njimi še posebej ishemične bolezni. V šolskem okolju stalen hrup npr. letalskega prometa povzroča posledice na učenje otrok. Učenci slabše berejo, teže si zapomnijo naučeno snov in imajo večje težave pri reševanju zahtevnih matematičnih nalog. Hrup vpliva tako na naš živčni sistem kot na delovanje endokrinega sistema.«
Nacionalni inštitut za javno zdravje izpostavlja dejstvo, da ljudje hrup, nizkofrekvenčni hrup in infrazvok zaznavamo tudi subjektivno, torej kar je za nekoga sprejemljivo oziroma nanj manj vpliva, lahko nekoga drugega ne samo moti, ampak tudi škoduje njegovemu zdravju in počutju. Koliko bodo na posameznika vplivali hrup, nizkofrekvenčni hrup in infrazvok, ki ga povzročajo vetrne elektrarne, ne moremo predvideti.
V tujini, kjer so vetrne elektrarne začeli postavljati že pred mnogimi leti, je ogromno primerov, ko je ljudem življenje ob njih postalo neznosno in so se morali izseliti. Pa tudi primerov, ko so sodno dokazali povezavo med boleznijo in vetrno elektrarno in izterjali odškodnine, kar bi bilo v Sloveniji praktično nemogoče, saj nimamo predpisov, ki bi regulirali to področje. Ravno tako slovenska zakonodaja ne definira minimalne oddaljenosti vetrnih elektrarn od naselij.
V ilustracijo navajamo tudi pismo družine, ki živi 850 m oddaljena od vetrnice v Dolenji vasi v Sloveniji. Že leta 2014 so ga poslali ministru za infrastrukturo in prostor Samu Omerzelu; v njem opisujejo vpliv vetrničnega hrupa na spanje:
”Ko so vremenski pogoji za delovanje vetrnice ugodni, človek težko normalno funkcionira. Ponoči, ko bi človek potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate – kot po prekrokani noči. In to je dan na dan, noč za nočjo. In tako nas je situacija privedla do tega, da smo začeli preko spleta “izobraževanje” o vetrnicah, in med drugim ugotovili, da poleg fascinantnega slišnega hrupa, oddaja še nizkofrekvenčne zvoke, ki so zelo nevarni za zdravje ljudi – pa nam tudi tega ni nihče predstavil!”
Zagovorniki vetrne energije, predvsem taki, ki bodo od nje služili in živeli daleč stran, nas bodo prepričevali, da je vse skupaj samo izmišljotina, s katero sami sebi povzročimo slabost, vrtoglavico, pritisk in bolečino v ušesih, težko dihanje, neugodno počutje, depresivne motnje, pa še kaj hujšega. Prepričevali nas bodo, da podobne vrste hrupa nastajajo tudi drugje, vendar so to večinoma izvori hrupa, ki jim nismo izpostavljeni neprestano, ki se jim lahko umaknemo ali jih izklopimo, vetrnic pa pač ne moremo. In pred nizkofrekvenčnim hrupom nismo varni niti v zaprtih prostorih, odboji od sten ga mnogokrat celo ojačajo. In seveda, več ko je vetrnic, močnejše kot so, večji so tudi škodljivi vplivi; lahko segajo tudi kilometre stran od polj vetrnih elektrarn.
Slovenska zakonodaja še ni ustrezno regulirala niti področja vpliva nizkofrekvenčnega hrupa niti infrazvoka niti predpisala najmanjše dovoljene oddaljenosti vetrnih elektrarn od naselij, ki je npr. v Nemčiji, na Bavarskem, predpisana kot 10 kratnik višine stebra vetrnice (torej bi moralo biti najbližje bivališče od 10 MW vetrnice, katere steber je visok od 200 – 250 m, oddaljeno najmanj 2 ali 2,5 km), na Pargu pa bi take vetrne elektrarne želeli postavljati v povprečju v oddaljenosti manj kot 600 m od vasi. Iz študije RES izhaja, da se območje vetrnega polja Goli hrib za Malim Logom nahaja v pasu 915 – 1290 m tlorisne oddaljenosti od naselij, na območju vetrnega polja Priševnica, Grda dolina, Ostričnik in Špičnica pri Malem Logu pa se S in J rob območja nahajata v pasu 725 – 915 m tlorisne oddaljenosti od naselij.
Priporočamo ogled predavanja, ki ga je imela leta 2018, v Ljubljani, v Hiši Evropske unije, pod pokroviteljstvom dr. Igorja Šoltesa, portugalska znanstvenica dr. Mariane Alves Perreira (s slovenskim prevodom) https://youtu.be/sa2_dqLDmGk?si=HsbKGpg-1Viavpbk in kanadski dokumentarni film DOWN WIND, ki je žal na voljo samo v angleščini, https://youtu.be/55-jBCjtJ88?si=_LHDRwAqLXuLYJi0 , ki oba prikazujeta škodljive posledice delovanja hrupa, nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka na zdravje in počutje ljudi, ki živijo v bližini vetrnih elektrarn, Down Wind pa razloži tudi vzroke, zakaj se je cena električne energije za prebivalce Ontaria po postavitvi vetrnih polj drastično povečala.
- Nasprotujemo postavitvi vetrnih elektrarn na kmetijska zemljišča, v neokrnjeno naravo, na vodovarstvena območja in v bližino naselij
Možnosti za izrabo vetrne energije je v Sloveniji precej manjša kakor v nekaterih drugih državah EU. Slovenija je slabo prevetrena, ima veliko zaščitenih območij, saj spada med biotsko najpestrejše države tako v evropskem kot svetovnem merilu, marsikje je umeščanje tvegano zaradi zaščite vodovarstvenih območij. Dejavnik, ki omejuje možnost za izrabo vetrne energije v Sloveniji, pa je tudi razpršena poselitev, saj kar 45 odstotkov vseh gospodinjstev biva na podeželju in je težko zagotoviti varno oddaljenost od naselij.
Kot je razvidno iz hidrogeološke karte se Mali Log in okolica in Parg nahajajo na območjih obširnih in visoko izdatnih vodonosnikov, zato gradnja vetrnih elektrarn na tem področju predstavlja pretečo ekološko katastrofo. Za temelj ene 10 MW vetrnice je potreben izkop gradbene jame globoke med 20 in 30 metrov. Steber vetrne elektrarne je visok med 200 in 250 m, premer elise pa 80 do 100 m. Za delovanje vsaka turbina potrebuje približno 370 l olja, ki lahko izteče, kar bi povzročilo nepredstavljivo škodo za zbirališča pitne vode in okolje. Posebno nevarnost predstavlja tudi možnost pregretja in vžig vetrne elektrarne, kar lahko povzroči požare.
KAKŠEN BO FINANČNI IZPLEN ZA OBČANE, KOMU LAHKO VERJAMEMO IN ZAUPAMO
Koliko lahko v resnici verjamemo in zaupamo lepim besedam vodstva Lesne zadruge Loški Potok, ki je iz naslova proizvodnje vetrne energije od VE Mali Log za svojih okoli 10 članov brezsramno predvidela pobiranje 7 % profita, za vse ostale prebivalce Občine Loški Potok pa namenila 3 %, kljub temu, da je praktično vse stroške priprave projekta izvedla in plačala občina, torej mi vsi?
Koliko lahko v resnici verjamemo investitorju Dravske elektrarne Maribor, ki je že takoj ob prevzemu projekta VE Mali Log v dokumentaciji razpisa navedel dejstva, ki so bila neskladna z gradbenim dovoljenjem in nato brez gradbenega dovoljenja in brez soglasij vseh lastnikov zemljišč zgradil skoraj 2 km ceste, široke 5m, preko kmetijskih zemljišč, travnikov in gozdov?
Koliko lahko verjamemo Ministrstvu za naravne vire in prostor, ki je v osnutku Uredbe o vodovarstvenih območjih za javno oskrbo s pitno vodo v Občini Loški Potok, ravno za območje nad Malim Logom in območje Parga predlagalo najnižjo zaščito (širše vodovarstveno območje VVO III), čeprav sta v »Strokovni podlagi za predpis o vodovarstvenih območjih za območje Loškega Potoka in Dodatku k predloženim strokovnim hidrogeološkim podlagam, ki jih je pripravil Geološki zavod Slovenije, obe območji opredeljeni kot obširni in visoko izdatni vodonosniki, torej najbolj pomembni vodni področji. Morda zaradi lažjega umeščanja vetrnih polj?
Koliko lahko zaupamo občinskemu vodstvu, ki občanov pravočasno ne seznanja s potezami, ki bodo usodno vplivale na njihovo življenje; kjer župan osebno intervenira, ko se v Malem Logu od vrat do vrat zbirajo podpisi proti VE; ki nam pred vrata NAŠE občine postavlja varnostnika; ki nam krati zakonsko pravico do obveščenosti, enakopravnega obravnavanja in posega v naše dostojanstvo s tem, da nas primora sejo občinskega sveta spremljati na hodniku pred vhodom v dvorano, v prisotnosti varnostnika, čeprav je dvorani na pretek prostora, nato pa nas še blati na svoji spletni strani in v sredstvih javnega obveščanja? Kjer so člani Lesne zadruge Loški Potok, ki si bo lahko delila dobičke od delovanja VE Mali Log: bivši in aktualni župan, nekateri zaposleni v bivši in aktualni občinski upravi ter nekateri bivši in aktualni občinski svetniki?
Koga v Evropi, Sloveniji, Mariboru, Ljubljani, in še kje bližje Loškega Potoka, briga za nas, našo pitno vodo, naše zdravje in dobro počutje, našo naravo in živali, cene naših nepremičnin? Vse, kar potrebujejo, je prostor, kamor lahko postavijo industrijske objekte, vetrne elektrarne, ki bodo najprej prinesli visoke dobičke proizvajalcem vetrne tehnologije nekje v tujini, nato izvajalcem gradbenih del nekje iz Štajerske, nato 90 % dobička od proizvodnje elektrike Dravskim elektrarnam Maribor, 7 % Lesni zadrugi Loški Potok in cele 3 % vsem ostalim prebivalcem Loškega Potoka.
Morda bodo delovale Z IZGUBO, za katero sploh ne vemo, kdo jo bo moral pokriti, upravičeno pa nas skrbi, da MI, OBČANI.
Obljubljajo nam tudi odškodnine. Ko ti država kar sama od sebe ponudi odškodnino, zazvonijo vsi previdnostni alarmi! Predvsem pa - imata zdravje in dobro počutje, ki nam ga omogoča nedotaknjeno naravno okolje, sploh ceno?
V prispevku, ki je bil dne 25. marca 2024 objavljen na MMC RTV Slo ("Vlada želi z nadomestilom spodbuditi vetrne elektrarne. Nekaterih občin tudi denar ne premami"), županja Občine Divača Alenka Štrucl Dovgan odkrito dvomi v realizacijo teh obljub: "To je veliko denarja za našo občino. Ampak to uredbo lahko naslednja vlada prekliče. Po drugi strani je treba razmisliti o okolju in se vprašati, v kakšnem okolju želimo živeti. Naša občina je že pred leti sprejela sklep, da ne želi vetrnih elektrarn, in mislim, da tudi teh 200 tisoč evrov stališča naše občine ne bo spremenilo”.
O tem, kako in za kaj naj bi se porabile morebitne odškodnine za postavitev vetrnega polja Parg, si je na 9. seji Občinskega sveta Občine Loški Potok, kot kak nadžupan, drznil razlagati Tomaž Zver, verjetno ob asistenci Ivana Benčine. Na osnovi česa si lahko član Lesne zadruge Loški Potok prilašča to pravico? Verjamemo, da si vodstvo zadruge želi denar preusmeriti k sebi, za nove projekte, za pokritje »izgube« pošte …
V vsakem primeru bo denar hitro pošel, za bolj ali manj potrebne in koristne stvari, UNIČENJE PA BO OSTALO, ŠE ZA OTROKE IN VNUKE.
Spoštovane sokrajanke in sokrajani,
upamo, da boste naš poziv vzeli tako, kot ga pišemo; skrajno dobronamerno, lahko rečemo, da pravzaprav iz obupa. Vsi mi bi radi mirno živeli in se ne ukvarjali s težkimi rečmi, ki nam pretijo. Ampak tega, kar se dogaja sedaj v zvezi z vetrnimi projekti v naši občini, ne moremo več gledati od strani. Kot bi moral vsak občan, delujemo po svoji vesti in najboljši sposobnosti, da čim več ljudi uvidi, za kaj v resnici gre. Naj še enkrat ponovimo: investitorji, ki bi radi zaslužili, pa tudi naša državna oblast, ki se servilno uklanja pričakovanjem EU, čeprav je v to nihče pretirano ne sili, so v Občini Loški Potok, s pomočjo Ivana Benčine in Tomaža Zvera, prepoznali kraj, ki ga bodo, če to le dopustimo, zlahka žrtvovali za nekaj bednih drobtinic od vrtoglavih zaslužkov tujih proizvajalcev in za eno ponižno poročilo v Bruselj - in nas vse naokrog obdali z vetrnicami. Edini pogoj, ki ga potrebujejo, je PASIVNOST LJUDI, vse okoljevarstvene ovire bodo s pomočjo pristojnih ministrstev že zaobšli. In koliko in kako pri nas piha, sploh ni pomembno. In ne, ne bodo se zadovoljili z eno vetrnico, z enim vetrnim poljem, ne bodo se ustavili zaradi stopenj tveganj, dodajali bodo nove in nove vetrne elektrarne, in to vsakič lažje, ker bomo itak že degradirano območje, in potem Loški Potok nikoli več ne bo butična pokrajina, kamor si vedno več ljudi želi priti – tukaj živeti ali ga samo obiskati in občudovati; spremenil se bo v SMETIŠČE Slovenije, eno samo industrijsko cono brez dodane vrednosti za lokalne prebivalce.
Ko bo prepozno, bodo ljudje spoznali, da so jih prevarali, opeharili, izigrali, postali bodo jezni in zamorjeni, življenje tukaj se bo spremenilo v eno samo žalost in pekel. V članku iz Dnevnika, ki smo ga navedli v začetku pisma, se sprašujejo, od kod v Slovencih tolikšen odpor do postavljanja vetrnic, ki ga – kako tipično za meščana in kako zelo neprimerljivo – Tomislav Tkalec vzporeja z odpori pri zapiranju središča Ljubljane!
Pa saj je jasno, za kaj gre, gre za RESNIČNO ŠČITENJE OKOLJA, zemlje, ki nam (še vedno, vsemu napredku in razvoju navkljub) daje življenje in vse najosnovnejše, kar zanj potrebujemo, kar bolje kot »okoljevarstveniki« z opranimi možgani ve vsaka vrtičkarica ali kmet. Ker smo bili majhen narod z malo rodovitne zemlje, so se naši predniki morali zanjo vedno boriti, zato gre tudi za spoštovanje do njih, predvsem pa moramo misliti na to, kakšna bo naša zapuščina otrokom, vnukom, naslednjim rodovom.
Žal pa je propaganda močno orožje, ki je tudi mnogo sicer dobromislečih ljudi uspela prepričati, da se okolje varuje predvsem s prizadevanjem za razogljičenje, v katerega zaslužkarji z obnovljivimi viri energije lahko elegantno zapakirajo umazano proizvodnjo »ekoloških« tehnologij in cinično uničevanje tega istega okolja za njihovo postavitev in obratovanje, pri tem pa bogatijo s subvencijami in emisijskimi kuponi in se nam smejijo v brk.
Prosimo, naredite tudi vi vse, kar je vaši moči, da preprečimo nepotrebno uničevanje naše zemlje. Nobene potrebe ni po hitenju z odločitvami, zahtevajmo čas, da se lahko seznanimo z vsemi okoliščinami in tudi z zamolčanimi platmi postavitve in delovanja vetrnih elektrarn.
ODLOČNO NASPROTUJEMO temu, da nam življenje in usodo krojijo preračunljivi politiki, servilni uradniki, Lesna zadruga Loški Potok, Dravske elektrarne Maribor ali kdor koli od tistih, ki so ga zaslepili obeti lahkih in hitrih zaslužkov na račun naše narave, zdravja in miru.
SMO ODLOČNO PROTI POSTAVITVI VETRNIH ELEKTRARN V LOŠKEM POTOKU!
Civilna iniciativa za zaščito Loškega Potoka