Odgovori na pismo bralca Ivana Benčine "O vetrnicah, iniciativah in butičnem turizmu" - 3. DEL - VETRNA ELEKTRARNA MALI LOG

Urednik Odmevov nas je v zadnji številki seznanil, da se glede pereče problematike - postavitve vetrnih elektrarn sicer krešejo mnenja, ki pa v večini bralcev menda vzbujajo negodovanja, zato pisem bralcev na to temo ne bodo več objavljali. Raje bodo ostali na varni strani ljubkih fotografij iz vrtca in športa.

Osebno menim, da je vendarle še vedno precej več tistih občanov, ki jih tematika zanima, zato svoj odgovor na mnenje bralca Ivana Benčine v Odmevih št. 5/2024 »O vetrnicah, iniciativah in butičnem turizmu« objavljam na spletni strani Civilne iniciative za zaščito Loškega Potoka.

3.      DEL – vetrna elektrarna Mali Log

Ivan Benčina je ponosen na svojo idejo o vetrni elektrarni in se pohvali, da je posledica njegovih prizadevanj. Ne zdi se mu sporno, da bo Lesna zadruga od proizvodnje vetrne energije – kot navaja – dobila 6 % dobička. Razlaga, da je zadruga v projekt vložila največ. Največ česa?!  Za vetrno elektrarno si je Ivan Benčina prizadeval kot poklicni župan, z občinskimi kadri in z občinskimi sredstvi, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano že leta 2021. Če so nam že nakopali nad glave to nepotrebno industrijsko grozoto in ker smo vse postopke (meritve, spremembe OPN, gradbeno dovoljenje) zanjo financirali z občinskim denarjem (torej mi, občani), bi bilo edino prav, da bi šel tudi ves dobiček od proizvedene energije, ki ga ne bo zase zadržal investitor, Občini Loški Potok, ne pa Lesni zadrugi. Kakšne zasluge ima Lesna zadruga za pridobitev gradbenega dovoljenja? Občina ga je na zadrugo sicer neodplačno prenesla, zadruga pa na Dravske elektrarne Maribor, kar ne spremeni dejstva, da je občina (torej mi vsi) v celoti plačala vse potrebno za njegovo pridobitev. Poleg tega bo šla škoda, ki je že in bo še nastala zaradi vetrne elektrarne, na račun vseh občanov in ne samo na račun Lesne zadruge.

Občani pravzaprav sploh nimamo verodostojnih podatkov o tem, kolikšen odstotek dobička od proizvedene energije od vetrnice v Malem Logu bo v resnici dobila Lesna zadruga. Nimamo verodostojnih podatkov o tem, koliko je članov zadruge, kdo so,  niti o tem, kako si bodo oni med sabo delili dobiček. Vse, kar vemo, sloni zgolj na besedah predsednika Lesne zadruge, ki so morda resnične, morda pa tudi niso (ne bi bilo prvič), zato sem tako od Občine Loški Potok kot od Lesne zadruge Loški Potok zahtevala dokumente, v katerih bi občani lahko sami poiskali dejstva, ki nas zanimajo, ki jih imamo pravico izvedeti, ki so informacije javnega značaja.

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja tako občino kot zadrugo zavezuje, da občanom omogočita dostop do informacij javnega značaja. Ena izmed glavnih funkcij pravice dostopa do informacij javnega značaja je nadzorna funkcija, ki skupaj z demokratično funkcijo pomeni uresničevanje načela javnosti in odprtosti delovanja širšega javnega sektorja. Funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti in nadzor nad porabo javnih sredstev, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Poenostavljeno - država nam daje pravico vedeti, kako se porablja naš denar in to z namenom, da se tudi na ta način preprečuje korupcija.

Ker je (kot je javno potrdil) član zadruge tudi aktualni župan Simon Debeljak in – kot se govori - tudi občinski uslužbenec Sašo Debeljak, je javnost še toliko bolj upravičena, da dobi natančne podatke, saj omenjena s svojim članstvom v zadrugi najverjetneje kršita določila Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Občina mi je zavrnila dostop do teh podatkov,  Lesna zadruga pa na mojo zahtevo sploh ni odgovorila, zato sem se nad njunim odzivom pritožila Informacijskemu pooblaščencu in sedaj čakam na rezultate njegovega ukrepanja. Ko jih bom prejela, bodo objavljeni na naši spletni strani, da jih boste lahko videli vsi.

Tako tudi ne vemo, koliko bo od proizvodnje vetrne elektrarne v Malem Logu zaslužil Tomaž Zver. Tomaž Zver oziroma njegovo podjetje Kisik d.o.o. je avtor Lokalnega energetskega koncepta Občine Loški Potok, s katerim je med drugim pripravil podlago za umeščanje vetrnih elektrarn v Loški Potok. Za to in ostale svoje storitve je od Občine Loški Potok prejel 32.494 EUR. Je pa tudi soustanovitelj in eden od članov Lesne zadruge Loški Potok, ki si od proizvodnje energije s prav temi vetrnimi elektrarnami obeta dobičke, kar meče sence dvoma na nepristranskost in objektivnost njegovih strokovnih podlag in najbrž tudi vzpostavlja okoliščine nasprotja interesov.

Kdo, kdaj in zakaj ga je pripeljal v Loški Potok, lahko preberete na portalu ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM (https://anaasicsic.com/2024/06/17/kaj-dogaja-v-loskem-potoku-tragika-odrocne-obcine-kdo-jo-v-resnici-vodi-ni-vse-zadruzno-zlato-kar-se-sveti-indijanci-na-zemlji-z-nafto-pa-palestinci-in/). »Učitelj« Tomaž Zver in »učenec« Ivan Benčina sta ključna akterja vsega, kar nas utegne v prihodnosti še doleteti v zvezi z vetrnimi in ostalimi »trajnostnimi« projekti (kot smo nedavno videli v prispevku Slovenske kronike na RTV SLO, se vasi Retje, morda pa tudi nam vsem ostalim, ponovno obetajo poskusi vsiljevanja vgradnje novih peči, filtrov, izgradnjo še enega sistema za daljinsko ogrevanje in prepovedi individualnega kurjenja z drvmi), ki si jih izmišljuje Lesna zadruga Loški Potok pod krinko varovanja okolja in napihnjenimi trditvami o onesnaženem zraku. Njen aktualni predsednik v zadnjih Odmevih resignirano ugotavlja, da občani ne uvidimo in ne cenimo tega, kar zadruga dobrega dela za nas, spet pa ne pove, kaj naj bi to bilo. Še največ dobrega bi naredila, če bi se takoj samorazpustila.

Župan Ivan Benčina je Tomaža Zvera leta 2022 predlagal za prejemnika občinskega priznanja »Listina Občine Loški Potok«. Svetniki so od župana zahtevali, naj podrobneje pojasni njegove zasluge, ki pa jih očitno niso prepričale, saj so predlog za podelitev priznanja zavrnili in sta ga dobili le Neža Levstek in Romana Lavrič, Tomaž Zver pa ne. Kaže, da so in smo za dragoceni prispevek Tomaža Zvera slepi prav vsi, razen Ivana Benčine – to ga žalosti.

Mene pa žalosti vizija prihodnosti Loškega Potoka, če se bodo, poleg vetrne elektrarne Mali Log, uresničile namere postavitev še novih, ki bodo naš kraj dodatno oropale najboljšega, kar ima. Pod pretvezo napredka, od katerega bomo občani na koncu imeli samo uničeno in grdo okolje, škodljive vplive, znižane vrednosti naših nepremičnin in nobenega novega delovnega mesta. Dobičke od vetrne energije bodo pobirale Dravske elektrarne Maribor in Lesna zadruga Loški Potok, na čelu z Benčino, ki je že leta lažno stalno prijavljen v Loškem Potoku, a tukaj v resnici ne živi, in Tomažem Zverom, ki se z usodo našega kraja ne ukvarja – zanju smo zgolj poligon za nove, čeprav v resnici nikomur od nas res potrebne projekte in pridobitve: »samo da se (denar) še naprej vrti«.

2. DEL – DRAGARSKA DOLINA

Martina Mikolič iz Podpreske je v članku »Pustite nam mir in zdravje, vetrnic nočemo« (Odmevi 4/2024) napisala, da v Dragarski dolini ostajajo, živijo in se vozijo na delo v oddaljene kraje, ne zato, ker bi pričakovali, da se bo kraj razvijal in gospodarsko rastel, ampak ker ljubijo mir in zdravo okolje. Dvomim, da Ivan Benčina v resnici ni dojel prave poante njenega prispevka. Sprenevedavo jo je preobrnil tako, da izpade, da Martina Mikolič noče napredka in razvoja v Dragarski dolini. Povsem jasno je, da tako ona kot ostali prebivalci Dragarske doline in tudi vsi ostali prebivalci Loškega Potoka predvsem in najbolj potrebujemo in želimo ureditev osnovne infrastrukture: cest, vodovodnega omrežja, kanalizacije in čistilnih naprav, pa tudi vzpostavitev in oživitev gospodarskih panog, ki nam bodo omogočale zaposlitev v kraju, kjer živimo.

Ivan Benčina v nadaljevanju odziva na prispevek Martine Mikolič našteva, kaj vse je bilo v času njegovega županovanja narejeno za Dragarsko dolino: na Lazcu in v Podpreski so v sodelovanju z Direkcijo za ceste na novo asfaltirali cesto, uredili meteorno kanalizacijo, zamenjali vodovodne cevi in uredili javno razsvetljavo. To se mi zdi za 8 let mandata hudo malo.

Seveda so uredili tudi industrijsko cono Podpreska, a Benčina izvedbe tega dragega projekta presenetljivo ne izpostavi kot uspeha, nasprotno, napiše, da »IC Podpreska čaka na boljše čase«. To je nadvse zanimivo, kajti dobro se še spominjam predstavitve umeščanja vetrnih elektrarn na Pargu, ki je bila 17. 3. 2017 v Podpreski.  Prebivalcem Dragarske doline so bili takrat s strani župana Ivana Benčine in predstavnika podjetja Duriart Marka Košmrlja predočeni visokoleteči načrti (in potem še na mnogih »županovih straneh« glasila Odmevi) z industrijsko cono Podpreska in podjetjem Duriart, če bodo prebivalci Dragarske doline podprli postavitev vetrnega polja: obljubljali so oživitev Dragarske doline, ureditev industrijske cone, odprtje 50 delovnih mest v podjetju Duriart, ki bo proizvajalo okna in vrata in jih izvažalo v Ameriko, itd.

In v vzdušju tovrstnih obetov je Ivan Benčina prisotne kar na tej prvi predstavitvi pozval (brez možnosti, da o povedanem razmislijo in se v miru odločijo), naj z dvigom rok izrazijo strinjanje s projektom vetrnih elektrarn na Pargu. Čez palec so prešteli dvignjene roke. Ta »demokratičen« način je Benčina v Odmevih št. 3 iz leta 2024 označil kot »jasno izraženo podporo vetrnicam, na osnovi katere so se lotili dela in spremenili Občinski prostorski načrt, ki je predvidel postavitev ene vetrnice v Malem Logu, čeprav je bilo že v samem začetku mišljeno, da se vetrno polje postavi na Pargu, kjer so vetrne razmere boljše.«

Trditev, da je občina na posvetovanju v Podpreski dobila soglasje za postavitev vetrnih elektrarn na Pargu in v Malem Logu, je laž, kajti o vetrni elektrarni v Malem Logu prebivalci Loškega Potoka takrat še nismo nič vedeli. Ni bila omenjena niti na posvetu na Hribu dne 27. 1. 2017 niti na posvetu v Podpreski, pa tudi v zapisih s posvetov ne.

Zanimalo me je, kaj je bilo v osmih letih od grandioznega širokoustenja v Podpreski tudi uresničeno. Iz javno dostopnih evidenc izhaja, da podjetje Duriart, ki je najemnik prostorov v Podpreski, namesto obljubljenih 50 oseb zaposluje 4-5 ljudi; nekaj od teh je verjetno družinskih članov lastnikov podjetja. V zapisniku 17. redne seje občinskega sveta z dne 16. 12. 2021 pa beremo, da podjetje ni zmoglo niti plačevanja najemnine Občini Loški Potok. Navajam 6. točko iz zapisnika seje: »Obrazložitev je podal Simon Debeljak, ki je tudi predsednik odbora za gospodarstvo. Povedal je, da je Branko Košmrlj, predstavnik podjetja Duriart in član odbora za gospodarstvo, na 10. seji odbora pojasnil situacijo in kronologijo delovanja podjetja ter predlagal način plačevanja najemnine. Povedal je tudi, da je bila v najemni pogodbi 7. alineja 9. člena (da bodo v dveh letih od sklenitve pogodbe zaposlovali 50 delavcev) preveč ambiciozno zastavljena, zato je bil na seji odbora podan predlog, da se to alinejo z aneksom izbriše. Odbor je tudi sprejel, da mora podjetje do konca leta 2022 poravnati vse dolgove do občine in redno plačevati mesečno najemnino. Prav tako je bilo dogovorjeno, da se občini pošilja trimesečna bilanca stanja podjetja, saj bo slednja na ta način lahko redno spremljala delovanje, razvoj in likvidnost podjetja.« Upam, da se je Branko Košmrlj kot član odbora za gospodarstvo in hkrati direktor podjetja Duriart, o katerem se je na odboru odločalo, vsaj izločil iz glasovanja. Zdaj je direktor podjetja Duriart Samo Košmrlj. Ne poznam družinskih povezav, a če je to ista oseba kot Samo Košmrlj, ki je v letu 2017 za Odmeve pripravil štiri udarne prispevke v podporo vetrnim projektom in jih odločno zagovarjal tudi na predstavitvi na Hribu dne 27. 1. 2017,  je to vsekakor podatek, ki vzbudi pozornost.

V luči teh dejstev je še bolj razumljivo, da so prebivalci Dragarske doline ob ponujanju novih sladkorčkov bolj previdni. Ne razumem sicer, zakaj jih znova in še vedno ponuja prav Benčina, ki je županski mandat zaključil pred več kot dvemi leti. V kakšni vlogi, koga predstavlja, kdo ga je pooblastil, da razlaga in baranta s projekti, ki so v izključni domeni občine in torej novega župana: »Potrebno bi bilo povezati vodovodni sistem Loški Potok s Srednjo vasjo pri Dragi in Travo; ravno tako bi bilo potrebno povezati vodovod Stari in Novi Kot; za Lazec in Podpresko je določena aglomeracija, torej bo treba tam zgraditi čistilno napravo; projekt Srebrna vas je zanimiv, smiselno bi ga bilo speljati; zgraditi bo treba centralno čistilno napravo v Loškem Potoku.« Drzne pa si tudi razporejati denar, ki bi ga občina morda dobila kot odškodnino za postavitev vetrnega polja.

V isti maniri sugerira način odločanja o vetrnem polju Parg: «Moje mnenje je, da bi bilo prav, da o tem odločajo občani Dragarske doline, iz naselij, od koder bodo vetrnice vidne. Torej Lazec, Podpreska, Draga, Srednja vas pri Dragi, Trava ter Stari in Novi Kot.« Prebivalci cele Dragarske doline so se že, s svojimi lastnoročno podpisanimi izjavami, tako rekoč 100 % izrekli proti postavitvam vetrnih elektrarn. Volja prebivalcev Dragarske doline je torej povsem jasna. Morda Benčina namiguje, da podpira izvedbo referenduma zgolj v Dragarski dolini in ne v celotnem Loškem Potoku. V redu, a naj prebivalcev Dragarske doline to ne odvrne od nadaljnjega delovanja; zavedati se moramo, da tudi na referendumu izraženo večinsko nasprotovanje nikakor ne pomeni avtomatične prekinitve nadaljnjih postopkov umeščanja.

V KS Senožeče so se že leta 2014 na referendumu o vetrnih elektrarnah večinsko odločili, da njihovi postavitvi nasprotujejo, pa državni prostorski načrti (DPN) za njihove postavitve nikakor niso bili umaknjeni ali preklicani, ampak zgolj mirujejo, zato Občina Divača, ki vetrnim poljem ravno tako nasprotuje, skrbno spremlja njihovo stanje, o čemer lahko preberete na tej povezavi (https://www.divaca.si/objava/719064).

Benčina občane prepričuje, da se možnost za pridobitev toliko sredstev (odškodnine) ponudi redko ali nikoli, izvedbo nujnih infrastrukturnih projektov pa pogojuje s sprejemom vetrnih projektov. To je že videna zgodba – veliko obljub, izplen pa sila vprašljiv.  Razplet z revitalizacijo IC Podpreska in 50 delovnimi mesti v Dragarski dolini smo že doživeli.

Mislim, da v Sloveniji ni nobene druge občine in župana (razen morda Občine Sodražica – njihove načrtovane vetrne elektrarne bodo s svojimi vplivi itak segale predvsem v potoško občino, v vas Mali Log),  ki bi jih obljube odškodnin premamile v pristanek k postavitvam vetrnih polj, povsod se temu upirajo, pa bi denar zagotovo vsem prišel prav. Županja prej omenjene občine Divača Alenka Štrucl Dovgan je javno povedala, da dvomi v realizacijo teh obljub, dvomi, da bodo odškodnine v resnici sploh kdaj izplačane, ker: ali je res tako težko spremeniti neko uredbo?

Ivan Benčina je imel 8 let časa, da  izpelje in uredi vse naštete projekte in še marsikaj drugega. Ko gre za izgradnjo kanalizacije in čistilnih naprav po celi občini, kar je zagotovo res nujno, se človek vpraša, kaj je občina delala 30 let? Čemu se tega ni lotila in izpeljala že zdavnaj, ko je bilo vendar leta in leta v ta namen relativno lahko pridobiti evropska sredstva? Zakaj se Benčina tega ni lotil v svojih dveh županskih mandatih? Kako je mogoče, kar berem na portalu Moja Dolenjska (https://moja-dolenjska.si/loski-potok-nacrtujejo-gradnjo-kanalizacijskega-sistema-s-centralno-cistilno-napravo/#goog_rewarded ), da so sprva centralno čistilno napravo načrtovali na višji lokaciji, zanjo tudi že pridobili gradbeno dovoljenje, a so naknadno ugotovili, da bi jo bilo bolj racionalno graditi na obronku retijske uvale, ki leži nižje? Kako je mogoče, da so to ugotovili šele toliko naknadno, šele leta 2022? Koliko časa in denarja (občinskega – našega) je šlo do tedaj v nič za nepotrebne projekte in pripravljalne postopke?

Župan Benčina je največji del energije dveh mandatov pač zgrešeno usmerjal v projekte, povezane z obnovljivimi viri energije, ob tem pa ni pozabil na čas, ko ne bo več funkcionar in je poskrbel, da bo denar na račun Lesne zadruge Loški Potok pritekal tudi v prihodnje. Verjetno pa je to tudi razlog, da si še kar naprej, tudi po izteku županske funkcije, tako goreče prizadeva za realizacijo vetrnih projektov.

Obnovljivi viri energije se po svetu in pri nas vedno jasneje izkazujejo kot slepa ulica in uničevalci gospodarskega razvoja, ki so konkurenčni in donosni le, če so izdatno subvencionirani. Zabloda zelenega prehoda se izteka. Upam samo, da bo ugasnila, preden nam brez potrebe in nepovratno uničijo naravo in okolje z vetrnimi polji.

 SE NADALJUJE 

1.       DEL - VRT NA KAPLI

V začetnem delu odstavka, kjer se avtor navedenega prispevka »loti« mene, najprej v oči zbode povedno dejstvo, da se z mojim člankom iz prejšnjih Odmevov »Ali smo res napredni, če dovolimo, da v našo občino postavijo vetrne elektrarne«  “ne bi ukvarjal” in se tudi ni, pa bi se moral, ker je vsebina prispevka o vetrnih elektrarnah edino, kar je v tem času res pomembno in relevantno. Jasno je, da se je temu izognil, ker argumentov proti postavitvi VE, ki sem jih v njem navedla, ne more ovreči, zato jih raje zaobide.

Se je pa toliko bolj posvetil poskusu, da bi me osebno diskreditiral in me v očeh sokrajanov prikazal kot nekoga, ki se rad preganja po raznih inšpekcijskih organih in ki ga zanimajo le lastni interesi. Benčina potegne na dan skoraj 10 let stare zgodbe, pa bi bilo zanj bolje, če bi o njih molčal kot grob, ker mu niso ravno v čast. Očita mi, ker sem si pred leti z vsemi močmi prizadevala, da bi pred neupravičenimi poskusi uzurpacije (pod krinko javnega interesa) s strani občine in takratnega župana – torej njega samega – obranila svojo lastnino, vrt ob naši hiši na Kapli, kar mi je tudi uspelo.

Naj v grobem predstavim takratno situacijo: leta 2016 je Ivan Benčina kot župan, in s pomočjo direktorja občinske uprave Viljema Vesela, vztrajno poskušal doseči, da bi obstoječo traso državne ceste Hrib – Travnik (za katero se je pripravljala rekonstrukcija) pomaknili globoko v naš vrt, čeprav za to ni bilo nobene objektivne potrebe, ker je cesta na tem delu dovolj široka. Najbrž je želel s tem pridobiti več prostora zase (smo sosedje preko ceste), saj bi tak potek pomenil dodaten odmik državne ceste od njegove parcele na račun naše. Izdelovalec projekta je, na izrecno sugestijo Ivana Benčine in Viljema Vesela, tak potek sprva v projektni nalogi res predvidel. Te projektne naloge pa nam občina potem nikakor ni hotela pokazati. Šele s posredovanjem odvetnika in osebnim pregledom dokumentacije na občini, ki ga je izvedel predstavnik informacijskega pooblaščenca, smo dosegli vpogled vanjo. Ker je šlo za popolnoma neupravičeno in nepotrebno zahtevo, Direkcija za infrastrukturo RS Slovenije občinskega predloga poteka trase državne ceste ni sprejela, zamenjali pa so tudi projektante.

Zahteve Ivana Benčine in občine so bile še posebej deplasirane zaradi dejstva, da je državna cesta Hrib – Travnik v resnici že desetletja potekala po naših parcelah št. 4609, št. 1/6, št. 4611, vse k.o. Travnik, ki sem jih na naslovni sliki tega prispevka označila z rumenimi črtami. Ostanek dejanske, prvotne  ceste – na skici označeno z vijolično - je sedaj v lasti Občine Loški Potok.  Navedene tri parcele smo nekaj pred začetkom občinskih izsiljevanj prodali Direkciji za infrastrukturo RS Slovenije brez kakršnega koli pogojevanja.

Občina pa s pritiski ni prenehala. Spravili so se še nad mejo na drugi strani vrta. Trdili so, da škarpa, ki naš vrt omejuje ob cesti v Srednjo vas (na skici označeno z modro), delno leži na občinski cesti, čeprav tam stoji že 100 let, in da bodo od nas zahtevali, da jo podremo. Na lastne stroške smo najeli geodetsko pisarno; izmere so potrdile naše trditve, a občina še kar ni hotela pristati na potek meje in je na sodišče v Kočevju vložila predlog za sodno ureditev meje. Sodnik je zahteval mnenje sodnega izvedenca, celo osebno je prišel na ogled terena, nato pa tudi on potrdil naše trditve. Občina je morala plačati stroške odvetnika in sodnega izvedenca.

Vzporedno z našimi prizadevanji je Ivan Benčina, da bi me preplašil in odvrnil od ukrepanja, kot župan klicaril na Ministrstvo za obrambo, kjer sem bila zaposlena. Moja nadrejena, vodja Kabineta ministra za obrambo, je samo enkrat govorila z njim. Gnjavil jo je z obrekovanjem o meni: da ga prijavljam na razne organe, da od občine zahtevam informacije javnega značaja in podobno, kar ni imelo z mojo službo popolnoma nobene zveze, in je predstavljalo nedopusten in najverjetneje tudi kazensko pregonljiv poseg v moje osebnostne pravice ter zlorabo pooblastil. Vodja Kabineta po prvem razgovoru z Benčino ni več hotela govoriti, njegovo telefonsko nadlegovanje je prestrezala in ustavljala kar tajnica. O nepojmljivih klicih Ivana Benčine se je v mojem  delovnem okolju - v Kabinetu ministra za obrambo – veliko govorilo in sprožali so val čudenja in zgražanja. V 20 letih mojega dela v Kabinetu ministra nihče od nas česa podobnega še ni niti videl, kaj šele doživel na lastni koži. Seveda sem ga prijavila na Komisijo za preprečevanje korupcije, bi ga pa tudi kazensko ovadila, a tega nisem storila, ker bi svojo nadrejeno kot  glavno pričo še dodatno časovno in tudi sicer obremenila z vključevanjem v sodne postopke ter vozarjenjem iz Ljubljane na sodišče v Kočevje; tega ji nisem hotela naprtiti, zato jo je Benčina odnesel brez tožbe.  

Težko je razumeti, da Ivan Benčina, ki je 8 let opravljal funkcijo poklicnega župana, ne ve, da so pritožbe na pristojne organe edino pravno sredstvo, s katerim občan/državljan lahko zaščiti svoje zakonske in ustavne pravice. Morda bo Vlado Mohar, ki je očitno globlje od njega posvečen v skrivnosti demokracije, sošolcu iz osnovne šole Ivanu razložil, kako je s tem.

V mojem primeru je šlo za tipičen poskus izčrpavanje posameznika s strani oblastnega organa, ki ima na voljo tako rekoč neomejena finančna sredstva (občinska - sredstva nas vseh) in tudi kadre (ki jih ravno tako plačujemo občani in davkoplačevalci), torej za boj Davida z Goljatom, ki me je stal ogromno zasebnega časa, lastnega denarja in živcev, tako da se me nekako ne dotaknejo Benčinove jeremijade o tem, koliko svojega dragocenega časa je porabil za moj primer. Za porabljen čas je bil (od nas davkoplačevalcev) dobro plačan.

Kar se mene tiče in kot se sedaj izkazuje, je predvsem veliko in preveč časa (in tudi občinskega denarja) porabljal za Lesno zadrugo Loški Potok in pripravo vetrnih projektov, ki bodo denar, tudi njemu osebno, začeli prinašati po tem, ko ne bo več župan. Če bi vsaj približno toliko naporov kot jih je namenil npr. za pridobitev gradbenega dovoljenja za vetrno elektrarno Mali Log, vložil v angažma za dokončanje ceste Hrib-Travnik, sem prepričana, da bi se že nekaj let vozili po njej, tako pa občina leta in leta išče vedno nove izgovore in krivce izven sebe za to škandalozno stanje. In če je država letos poleti brez težav našla 627.823 EUR za sofinanciranje te iste vetrne elektrarne, ob tem, da ta sploh ni imela ustreznega gradbenega dovoljenja, potem so izgovori, da za cesto Hrib-Travnik v Loškem Potoku ni denarja, prazni in pesek v oči.

V goreči želji, da bi me čim izdatneje oblatil, Benčina ne okleva z lažmi: na delavnici na temo LAS, ki jo omenja v prispevku, sem ga pred vsemi udeleženci vprašala, kakšno korist bodo imeli od vetrne elektrarne v Malem Logu občani (in ne jaz), ali bodo imeli elektriko zastonj ali vsaj cenejšo, na kar je le cinično odgovoril, da to pa že ne.

Z Marijo Horvat sva v prispevku deležni tudi posmehovanja zaradi omembe butičnega turizma. Butični turizem je kot ena glavnih razvojnih priložnosti zapisan v strateških dokumentih Republike Slovenije, pa tudi znani primeri iz našega kraja (lovski turizem) dokazujejo, da se da z njim in povezanimi dejavnostmi kar spodobno zaslužiti. Za rešitev problematike KTC-ja je imel Ivan Benčina na voljo dva mandata in celoten občinski aparat; svoje neuspešne projekte naj pripiše kar sebi, midve z Marijo Horvat z njimi nimava nobene zveze.

SE NADALJUJE